Ogenj, ki govori brez besed

Um njegov z bliskom tišine je obdarovan,
iz diha kuje srečo in jo v besede vliva,
z dotikom strele sleče vse, kar je zadrževano,
da gola resnica telesa zadrhti in živa zažari.

Naj se dih ob dihu mehko razpira,
dih, kot svila, ki drsi čez rob večera,
pogled zaneti iskre pod kožo v vonju mire,
in tih nemir zapoje, ko ekstazi sem vse bliže.

Toplota zori kot sadež pod prsti,
napetost valovi, utripa, narašča, brsti,
čas se razliva v počasne dotike bližin,
kjer vsak šepet zaneti plamen globin.

In ko se noč razpre kot zvezdni cvet svetlobe,
se svet prelomi v en sam utrip zvestobe —
val, ki iz teme privre brez meja,
in v sladkem blisku oba prepozna.

Ko koža spregovori brez ene same besede,
se tok razlije čez meje zavesti in sledi,
v vrtincu združenih utripov me nič več ne zmede,
naju greje, le ogenj, ki naju hkrati razpne in umiri.

Kot strela, ujeta v mehko telo trenutka,
zabliskne vrhunec — razkošen, cel, svet,
in v tišini po njem še dolgo žari
odmev dotika, ki preseže ime in dehteči cvet.

Tomaž Jevšenak