Zakaj se vedno znova vračaš,
Ko veš,
Da se je vsakič težje obrniti stran?
Zakaj rišeš obrise v soju sveč,
Ko veš,
Da je vsakič težje ugasniti ogenj,
Ki hoče prodreti v vsak kotiček
In tam ustvariti svoje podobe?

Vroče bodice vdirajo v kosti,
Midva pa vztrajno zadržujeva plamen.
Neopazno mu kdaj dovoliva na plano,
A le za trenutek,
Kajti le en spodrsljaj,
Pa bi lahko ušel
In morda ga ne bi mogla več ustaviti.

Čemu sploh krotiti nežne akorde,
Ki plapolajo v usklajenem ritmu?
Ćemu brisati podobe zavite v meglo,
Še preden dobijo jasne obrise?

Morda lahko poskusiva ujeti melodijo,
Iz nje narediti najino pesem,
Morda lahko z nežnimi gibi čopiča,
Nejasnim podobam podariva dušo.

Morda lahko dovoliva ognju,
Da stali led v najinih srcih.

Jana Tof