Povej mi, kaj v meni gori —
ta nemir, ki kliče po globini,
po skrivnostih, skritih pod kožo sveta,
po zakladih, ki jih čuti le srce.
Rad bi z rokami segel v svetlobo
in jo pritisnil nase kot obljubo jutra.

Povej mi, ali smem hrepeneti brez zadržkov,
ali smem verjeti, da se zvezde svetijo
najlepše, tistemu, ki si drzne želeti.
Ali smem stopiti v utrip življenja
in pustiti, da me strese do kosti?

Rad bi se dotaknil prvega listja,
še mokrega od diha noči,
in mlade trave, ki šepeta pod prsti.
Rad bi začutil toplo kožo dekleta,
kjer se tokovi srečajo,
in z dlanjo prebudil iskro
v drugem človeku.

Naj bo nauk preprost in živ:
kdor si drzne čutiti, zares živi —
ne boj se dotika, ne boj se svetlobe,
srce je kompas in pogum je pot.

Tomaž Jevšenak