“Ne morem brez tebe.”, si rekel.

In krivda je padla,

kot senca name.

Čutila sem breme-

sem res jaz tista,

ki nositi mora tvoje rane?

Bila sem močnejša od sebe,

držala tvoj sem svet,

postal si moje breme.

Ko nisem zmogla,

sem te zlomila,

tako si šepetal,

ko rekla sem:

“Ne bom se vrnila.”

“Ti si edina, nikogar nimam.”,

zvenel je glas,

ki prosi in boli.

Bolečino skrivam,

ki duši me,

ne spusti.

Ujeta med tem,

kar govoriš ti

in tem,

kar v meni razpada,

tiho kriči.

Vedno znova se vame

vrača občutek-

sem jaz temelj tvoje sreče?

Sem jaz tista,

ki mora čakati,

razumeti,

ostati, kjer boli?

Krivdo ti bi moral

nositi v sebi.

Nina Babič