
Skoraj pod vsakim kamnom
se skriva mravlja.
Splezaš na skalo in kričiš v nebo.
Lačen si življenja.
Na koncu te Bog iz neba ne obišče,
tista velika ljubezen ne najde.
Samo mravlje,
mravlje pod prsti.
ja, in to je ena od teh tukajšnih čarovnij pravzaprav, če le nisi tisti kamen, ki niti mravelj nima :)
kot bi zlila predme srčiko zadnjega soneta
hvala
lpi
eno je, mravlja ja samo mravlja, drugo je izgubljeni položaj človeka, ki to posvečuje, in tretje, kdor najprej ne ljubi vidnega, brata, kako bo ljubil nevidno, ki bi ga kljub vsemu dopustil.
lepo.
pozdrav, m.
Ko moja vera pridobi izkušnjo
postane skala odvaljena
iz vhoda v grob.
Irena, je res, na koncu dneva moramo biti veseli mravelj :), da smo vsaj nečemu dom. In pa hvala za branje.
Miko, kaj pa eno srce, razdeljeno med dva laboda?
Kamnimo!
Odlično! Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Eva Šubic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!