Odhajaš.
Nič ne rečeš,
z ničemer ne poveš zakaj.
Pogledam skozi okno,
na njem so dežne solze,
oblaki pritiskajo k tlom.
Meglice se plazijo v mesto,
mraz pritiska v zidove.
Stisne me pri srcu.
Odhajaš.
Ni to kakor vsak dan,
tokrat imam občutek,
da se ne vrneš.
Odločila si se že davno.
Nekdo drug te je prepričal,
da naš svet
sigurno ni več tvoj svet.
Utrujena si od rutine dneva,
dan nič novega od tebe
ne zahteva.
Z nami ne govoriš
o svojih dvomih
mi ne vidimo
žalosti
za tvojim nasmehom.
Odhajaš in če se ne vrneš
se bomo počutili
prevarane
in zapuščene.
Mogoče pa,
mogoče odhajaš
na daljši dopust
sama
brez nas
brez nas kot bremena.
Sedaj bom sam nosil breme hiše
in umival solze dežja
z okenske šipe.

... ali pa sem odšel jaz?

Tomaž Jevšenak