Znal si igrati

na prav tiste strune,

ki so me držale.

Z njimi si me

 vsakič znova

še bolj priklenil nase-

tako nežno so me rezale.

Zakaj ostajam?

Ker verjamem v pot.

V znak,

ki zveni kot usoda.

V trenutek,

ko sva drug v drugem spoznala,

da ljubezen ni le beseda.

In sem verjela …

Da boš prišel bliže …

Da čas popravlja,

ne le odnaša.

In jaz-

sem zaupala v tvoj glas.

Ker strune so

tako nežno zvenele,

njihov glas

prebudil je novo

čisto strast.

V zidove tihega nemira

prinesel nevidno past.

Nina Babič