Iskano si v mnogih temnih nočeh, da se nate naslonim, da bi bil opora, ko se sence v vrtoglavem plesu z vetrom v utrinkih luči spreminjajo v neznane, grozeče oblike. Široko deblo raste, samota mu riše mogočno krošnjo, pod katero je varno zavetje in solze otroka v srcu so dežne kaplje, ki drse po listju.

Izpolnjeno bi bilo življenje, če bi že s tem drevesom zlita se vračala v zemljo in s šelestenjem listja pozdravljala vedno novo rojevanje in minevanje. Vedno drugačno, v tišini zazrta v ples žarkov z vetrom, v skrivnost spreminjajočih se slik.

Ples in igra zastajata na tujih poteh in dih neslišno obmiruje, da se sliši bitje, ko poklanjam, kar mi je bilo dano. In trepetam, ko čas teče mimo, da več ne vem, če še živim. Drhtim in se ne poznam. Sem eno v skrivnosti o vodah, sem v vetru, ki boža in biča, čutim z vzpenjajočimi se ognjenimi zublji, ki požirajo posušene veje, in segam s koreninami globoko v zemljo, do žive skale.

Čutim drobne roke, ki se oklepajo debla, krošnja v radosti močneje zašumi, v minevanju in vračanju.

dani