Svetloba zdrsne, telo jo zazna,
v mirnem gibu se razkrije oblika vsa.
Ne kliče, ne razlaga — le obstaja,
tišina ve, kar pogled že prepozna.

Zlata sled po krivini ostaja,
vsaka linija resnico izpisuje sama.
Brez odvečnega, brez odloga, brez glasu —
prisotna lepota. Dovolj. In tu.

Ko se dih ustavi tik ob koži,
se meja med mislijo in dotikom razrahlja, zaživi.
Pogled zdrsne niže, kamor ne bi smel,
in prav tam postane najbolj resničen, cel.

Toplota narašča, a nič se ne zgodi —
le telo ve, kar razum ne prizna si.
Prepoved ni dejanje, temveč bližina brez imena,
napetost, ki trepeta — in prav zato ostane.

Tomaž Jevšenak