Gledaš me kot hrošča, ki se trudi

prevaliti se s hrbta na trebuh.

Ko čakam, da me pobereš,

mirno srkaš kavo,

prepričan, da predolgo brcam.

Ko se končno umirim,

ti postane dolgčas in

me s tačko egoizma

požgečkaš po trebuhu.

Gledala sem v besede, 

ki so vzhajale kot testo

in se razlezla čez najine robove.

Nekatere bližine niso reševanje

in nekateri nasmehi pridejo šele,

ko se nehamo obračati.

Prostor, kjer so obljube mehke,

a tla trda,

ni pametno prezračevati.

branka