Omamljen bil sem od ljubezni dane,
ko zvezde so nama tiho pesem pele
in skrite so bile mi misli zapletene,
ko dlani tvoje so me nežno grele.

Vrtijo se spomini kakor listi zlati,
ko sonce naju objema v tišini,
zdaj zdijo se v daljavi, preko gore,
a srce še vedno hrepeni po najini tišini.

Ta omama sladka me drži še vedno,
kot močna vez, ki naju veže trdno
in vsaka ura, ki brez tebe mine,
je senca temna, ki lovi spomine.

O, čarobna moč teh sanj mi vlada,
dokler življenje mojo dušo vodi do prepada.

Tomaž Jevšenak