Ogenj sem, ki ne moreš ga pogasiti,
roža, ki v puščavi hoče vzkliti.
Sonce, ki posije skozi oblake,
voda za žejne, kruh za siromake. 

Izpiješ lahko mojo dušo do konca,
gledaš v zadnje žarke rdečega sonca.
Za zadnji let lahko porežeš mi krila,
a mojega srca nikdar ne boš dobila.

Ker sem mavrica po nevihti,
solza sreče v tvoji ihti.
Najmočnejši orkan me ne usloči
prav ničesar nimaš proti moji moči.

Lahko pa postaneš dobra duša kot jaz,
boš videl, kako mil bo tvoj obraz.
Ko srce ti bo kaj preprostega napolnilo,
takrat prav nič več ne bo te zlomilo.

Rok Leš