Poezija v meni niso pesmi;
poezija v meni je čas in življenje
in gozd zasut s poljubi šepeta
v zelenomodre duri svita- trenutke večnosti podarjene.
"Iz sebe, od sebe daj", šepeče.
"A previdno s tem, da se ne tlačiš v tuje sreče.
Svoje čustvo v sebi prepoznaš. Tam je dobro, tam je dobro."
Poezija v meni je duša planeta,
so polja načeta in moje misli
s teboj hodijo po robu kroga.
V prerokbo hodijo, v škrlaten izraz odštevanja hodijo.
Tam zunaj pa krožijo tuje misli.
Pesmi modrovalke ugašajo moralo, genocidne.
Tuja znanja, tuji misleci pobijajo otroke-
jokajoče otroke, vase zagledane iskalce.
A duše matere ni moč najti na tujih zvezdah.
Le strah tam zunaj kakor ujeda kroži
iz meglic opoja v belo temo.
Zunaj ne morejo vedeti, ne morejo videti
neprecenljive vrednosti najnižjega drevesa v gozdu,
ker nima svoje cene brez kristalne logike.
Prevelik je gorja zaplet, toneč v pogubljena tisočletja.
Poezija v meni niso pesmi;
poezija v meni je čas in življenje
in gozd zasut z vzdihi smrti šepeta:
"Iz sebe daj...od sebe daj!"

Maya mavrična popotnica