nihče ne tolče po mojih vratih.
nihče me ne zbuja,
nihče me ne nadleguje,
nihče se mi z nasmehom na obrazu ne posmiha.

nihče; nikjer; nikoli.
nihče si ne prereže grla, da bi govoril namesto mene,
nihče ne hodi po jajčnih lupinah, da bi mi prihranil glavobol,
nihče ne kuha kave
in nihče mi ne reče, naj utihnem, ko bi moral biti tiho.

nikogar ni naokoli,
že nekaj časa ne.

nihče se ne pretvarja, da so moje šale smešne,
nihče mi ne pomaga, da bi bile moje šale smešne,
nihče mi ne zabode drobovja s šalo, ki bi bila tako smešna kot moja.

zazrem se
v daljavo
v jato nekih ptic, kdo ve katerih.
usklajene so,
podobno kot so morali biti dinozavri pred vsemi tistimi milijoni let.
nihče jim ne govori, kam naj letijo.
nihče jim ne drži kompasa.
nihče ne more povedati, ali so te ptice preprosto vedno izgubljene.

letijo proti severu
in opazujem, kako izginejo za obzorjem.
no.
morda so izginile
ali pa jaz preprosto ne vidim več tako dobro.

nihče ni tu, da bi popravil moj vid.

vrnem se v sobo,
prižgem radio
in tam je še več ljudi, ki ne.

ne delajo tega,
ne delajo onega,
ne delajo več.

vesel sem zanje.
ljudi ne bi smeli ceniti.
ne.
ljudje bi morali biti priznani.
to je dovolj.
to je veliko.
in niti tega nimamo.

moje srce se počuti slabo.

jutri imam pregled pri zdravniku.
ne bo potrdil.

ampak jaz vem.

vedno sem vedel.

Hors