JUTRI GREM SE POSLOVITI
Nočem nič več dovoliti,
da me vedno znova zbega,
ko nočeš z mano govoriti -
ko me gledaš onkraj brega.
Nočem nič več se boriti,
da nakloniš mi besede.
Ti za molk se hočeš skriti,
meni pa se tukaj blede.
Nočem upati, kot vedno,
upala sem do sedaj.
Meni je zares prav bedno,
ko postavljam ta: Zakaj?
Res počutim se nevredno,
ko molčiš in le molčiš.
S tabo bo tako za vedno,
da me z molkom sramotiš.
Nočem več ti dovoliti,
da tako bi delal z mano.
Črto moram potegniti
in oditi, bolj vzravnano.
Jutri grem se posloviti.
Rabim poslovilni obred.
Nič ni treba govoriti -
vse povedal bo pogled.
draga katarina,
če si kadarkoli, v kakršnemkoli oziru v pesmih mislila tudi name, sem samo navaden človek. prvi varuh svojega življenja moraš biti sam.
tiste bolj teološke stvari, ki so pri meni res, skozi prisotne, so tudi moja iskanja. vse besede imajo lahko nepredvidljive posledice. vse je že rečeno, tudi to, bogovi ste, ko se je jezus branil, zakaj ga napadajo ...
ko se mi vse prične dozdevati kot nekakšen eho, pa je vse še slabše.
niso to hartbrejkerji. bodi srečna seveda.
še se slišimo in vidimo. če sem pa zdaj samo izpadel bedak, nič hudega, že vajen.
lep pozdrav,
m.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Katarina Ambrož
- 26. 01. 2026 ob 18:31
- Prebrano 144 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 0