ulične svetilke zaspijo ob zori
ko potegneš me k sebi
občutiš, da še živim
in so barve sveže
še hiše zadihajo v svoji koži

če bi bila izbira najina
bi bile roke dovolj
oči ravno prav nagajive
lasje bi se prepletali na naslonjalu udobnih sedežev v kinu
v razmišljanju, da se vračava v najin prostor

sonce ogreva mestne trge
in midva skupaj, pijeva
še spijeva misli
kaj bi lahko storila
tvoje roke božajo moj komolec, ko jeva
ne da bi vedel, kako zelo mi ugajaš
takrat se moji strahovi razblinjajo
se nanovo ustvarjam
kot ura spremenjena z odtenkom časa

poznava križišča zbujenega mesta
in v daljavi stopnice
ki ponovijo popoldan
ko čakam leže, mi ponudiš sebe
po sledeh rime postajam tvoja stalna prisotnost
sladka radost

ostajaš celo noč
tvoj grizljaj v ušesih
moj mali spol v ustih
mrmranje prsi
in tvoj hrepeneči, otrdeli jaz

in jutro je toplo
trava zelena
meglica se trga
s prsti mršim si lase
kupim grozdje, da olajšam hrepenenje
vedno znova

sheeba