Smuči Domna Prevca
sta tistega jutra vstali prej kot sonce.
Škripali sta z robniki,
si zavezali vezalke sami
in rekli:
Danes ne čakava misli.
Danes letiva.

Zaletišče je še zehalo,
led je imel jutranjo sapo,
Domen pa je bil nekje zadaj v času,
z mislimi pri vetru,
pri razdaljah,
pri tem, kako se let sploh začne.

A smuči—
o, smuči sta imeli že dovolj filozofije.

Kot dva nestrpna konja
sta se pognali po zaletišču,
vsaka letvica je pela pod njima,
zdaj, zdaj, zdaj!
kot boben pred bitko
ali smeh pred neumnostjo.

Sodniki so obstali,
trenerji so odprli usta,
gravitacija je za hip rekla:
To ni v pravilniku,
a ni bila dovolj hitra.

In potem—
let.

Brez skakalca,
brez teže odgovornosti,
brez misli na ocene,
samo čisti leseni pogum
in malo preveč samozavesti.

V zraku sta smuči razširili krila,
kot da sta si vedno želeli biti ptici,
kot da je Domen samo izgovor,
da lahko nebo končno dobi obliko.

V izteku smučišča
sta pristali nekoliko nerodno,
malo postrani,
malo užaljeno,
ker ni bilo aplavza.

Domen je pritekel za njima,
jih pogledal,
onidve pa sta molčali—
kot otroka,
ki sta naredila neumnost
in jo hkrati nikoli ne bosta obžalovala.

Od takrat naprej
jih vedno malo bolj pazi.
Ne zaradi pravil.
Ampak ker ve:

če ju pustiš predolgo čakati,
bosta spet poleteli sami.

Nuša Ilovar