Svet ne govori v stavkih.
Govori v razlikah,
ki naredijo razliko.
List se ne navdihne sam,
navdih pride iz razmerja
med svetlobo in robom,
med petjem ptiča in njegovo tišino,
med mislijo
in tem, česar še ni mislila.
Pesnik ne jemlje iz sveta,
temveč se nanj uglasi.
Kot sistem, ki zazna odklon,
ko se ponavljanje rahlo zlomi
in signal zdrsne
iz ozadja v pomen.
Inspiracija ni vzrok.
Je povratna zanka.
Svet zazna pesnika,
pesnik zazna svet,
in v tej medsebojni napaki
nastane verz.
Besede niso stvari.
So zemljevidi odnosov.
Če jih zamenjaš za teren,
se pesem sesuje
v deklaracijo.
Prava vrstica ve,
da ne opisuje drevesa,
ampak razliko
med drevesom in vetrom,
med bralcem in tišino po branju.
Poezija ni izraz notranjosti.
Je ekologija pozornosti.
Če je pozornost nasilna,
je pesem gluha.
Če je poslušna,
svet pusti sled.
Zato pesnik ne izmišlja.
Pusti,
da se sistem sam napiše
skozi njegovo roko.
In ko je pesem končana,
ni odgovor.
Je stabilna nejasnost,
ki omogoča,
da svet in zavest
še naprej
drug drugega
učita misliti.

Dejan Živko