Spomnim se,
ko sem
nazadnje zrl
v zelene oboke
narave,

in ob tem
čutil ščemenje
pod stopali, 

ko sem drsel
po neznanem
podrastju in se
čudil lomljenju

svetlobnih žarkov
v razpršenih
molekulah vode,

ter obstal pred
slapom in
čutil, da se je
ustavil čas -

morda zato
ker je narava
velika cerkev.

A potem sem
izstopil iz hrama,
se odpovedal
čaščenju

in se odločil, da je
vse zgolj pričevanje
okultno mistični

mehaniki sveta,

predajo sem
skril pod arktičnim
mrazom

zaradi
katerega sem
čutil eno s
pesmijo lišajev,

moje oči 
so včasih
postale hladne
in neosebne -

takrat si me
klicala nazaj
in slišal sem
tvoj glas,

a vedno nisem
našel moči, da
bi te prijel za roko...

namesto tega sem
se zvil v klobčič
in sanjal,

medtem, ko so
okoli mene
poplesavale

starodavne
pismenke
in naletaval sneg -

tam nekje ob vznožju
svete gore Kailaš
se kljub temu

odločim za toplino
tvojega srca namesto
kozmičnega hladu,
ki obljublja osvoboditev

saj spoznam, da
zavest ne obstaja
brez narave, um ne

brez srca, dih ne brez
telesa in oči ne
brez tebe.

Sedaj tiho
popevam svojo
dušno pesem

in s teboj 

s soncem na dlani

razstiram sveto goro.

En Ris