Vsak trenutek tišine

 udari v prsi.

Tvoje roke imajo smer,

 tvoje misli naslov.

V meni ostane

votel odmev. 

Tišina objame

moje telo.

Čakam-

uro, dan …

Nobene svetlobe,

ki popelje me

v tvojo smer.

Kot skodelica razbita.

Svet še vedno sije,

jaz pa čutim robove,

 ki puščajo brazgotine.

Upam …

Potem obstanem.

Prosim …

In se umaknem.

Kaplje bolečine

polnijo telo,

skrivam se v svoji senci,

začnem verjeti,

da je svetloba

namenjena meni.

Nina Babič