Nekoč je deklica živela,

bila prijazna, lepa in vesela.

Vsako leto znova zacvetela

in za ljudi svoje roke je razpela.

Srečal enkrat sem to deklico veselo,

srce je od veselja kar zapelo.

Vsak dan znova z mano je sedelo

in mi misli v zeleno svilo je ovilo.

Ljubezen takšna ne pozna ovir,

popelje me v nebo, kjer imam svoj mir,

kjer vsaka stvar lahko te doleti,

letiš in srečno z njo v sebi zaspiš.

Vsak, ki ne najde prave poti,

ozri se okoli in se odpri,

da to ljubeznivo dekle te dobi,

in ti pokaže užitke vsakdanjih dni.

Matjaz Maucec