Tebe sem klicala,
pa se nisi oglasila.
Zdaj številko sem zbrisala,
le čemu bi jo hranila?

Njemu sem pisala,
a mi ni odpisal.
Tega sem se najbolj bala,
da bo čas spomine zabrisal.

Njo sem obiskala,
ona ni mi odklenila.
Rože sem pred vrata dala;
nikoli se ni zahvalila.

Tebe sem iskala,
vendar sanjah, le ponoči.
V pesmi sem ti napisala:
Z mano se poroči.

Sama sem ostala,
vsi so onemeli.
Zdaj bom stara pisma brala,
... vsaj spomini bodo greli! 

Katarina Ambrož