Najdražji,
vsak dan znova se učim.
Stopicljam po ulici,
delam korake v eno smer,
nadomeščam, kar se je izgubilo
skupaj s prejemnikom tega pisma.
In živim povsem običajno.
Torej, zategujem vezi,
ki držijo vse moje dele
povezane v snop, medtem ko čakam,
kdaj se bodo raztreščili po tleh
kakor paličice mikada.

A vsak dan znova se pojavi nov —  
prelomljen košček te pogreša.
Ne kaže, da bo kdaj odpadel. Bedak
se je navezal.
Sploh veš, o čem blebetam?
Kakorkoli. Kliče te, išče v prostorih,
pesmih, caplja med ljudmi,
kakor nebogljeno dete tava po ulici
v napačno smer,
smrka in si briše solze v razvlečen rokav.
Opazujem ga, kako
po tlaku vleče umazano ninico,
jo stiska v objem.
Sirota bo večno lačna topline.
Kakorkoli. Ob tem se nekaj v meni zlomi.

Obrnem se stran, zaklenem vrata.
Nimam mu kaj dati, od nikoder vzeti,
prazna sem.
Mogoče, ko si naberem dovolj moči,
postanem trdna in ponovno zanesljiva,
tega otroka povabim na sladoled,
mu obrišem zmečkan obraz,
ga močno stisnem k sebi.
Mogoče.

Mogoče bom lahko takrat
odkruške ponovno vpela na mesto
v prsih. Mogoče bo to dovolj.
Mogoče potem ne bodo več taka cvileča,
cmerava nadloga.
Mogoče.

Toda ne danes,
ne takoj zdaj, ne še.

Maša Šemrov