Rad se priženem sem gor na rob spomina,
kjer vladata spokoj in tišina.
Rad, ker tukaj je glasna praznina,
nad oblaki dušo napolni toplina.

Oj človek, da bi večkrat nemo zrl v luč, ki nam daje življenje,
ne ubijal tistega, ki s sabo nosi hrepenenje,
pozabil na igro zmage in ponosa,
pojdiva bosa, dokler lesketa se še rosa.

Naj veter zareže v najine prsi,
naj nežno prepletejo se prsti.
Zunaj je zima, v naju pregnala pomlad –
takrat sem vedel, da res imam rad.

Rad imam te dotike večnosti,
živim za trenutke preprostosti.
Rad grem tja, kjer doma je moja vila,
mi srečo natrosi, nato spet se bo skrila.

Rok Leš