Le še ena službena
Veliki i mali voz!
Se zadere Đurđa.
Ne misli na ozvezdje.
Pripeljem zahtevana
vozička pred njo,
saj je zaposlena
v kuhinji pediatrične klinike.
V rostfrajaste zveri
na koleščkih
nalaga pladnje s hrano,
še iz časov,
ko je verjela
v zvezdne utrinke.
Neke popoldanske izmene
je med globokim izdihom
zaustavila trak z večerjo.
Kad ču ja jednom,
da se obučem
kao dama i da idem u operu
slušat Štrausa?
Vsi smo se zasmejali,
v odgovor pa je od sodelavk
dobila, da naj ne sere,
jer Nejc čeka vozove!
Jaz sem namreč ta,
ki zveri,
ki se hranijo
z mislimi na zamujeno,
izkušeno ukroti in
odpelje na oddelke.
Zakaj dva Đurđa?
Nevede,
za trenutek postane
dirigent tragedije.
Dva sine, onkološki je opet pun.
Dobr tole,
obešenjaško in prijazno.
Pa pod-naslov mi je vrhunski.
Đurđu bi mogoče edino Strauss razumel. V tistem kratkem trenutku, ko orkester umolkne, da taktirka ujame dih.
A njen koledar ima samo izmene in z rdečo označena generalna čiščenja.
Bravo, Čni Kos, da znaš videti tudi nevidne.
Simpatično, kljub trpkosti.
Bravo!
Zelo doživeto napisano ;)
Ja, veliko je Đurđic me nami.
Hvala vam za branje :)
Lp
Nihaji so lahko dotiki, lahko udarci; pa tudi z izrečenim ni dosti drugače. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Črni Kos
- 21. 01. 2026 ob 12:51
- Prebrano 278 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 64.57