Vse je bilo,

zdaj nimam nič.

Borim se za preživetje.

Drugi imajo vse — še več.

Zgubana koža od skrbi.

Hrapave delavske dlani.

Sivi, kodrasti prameni,

kot suho klasje.

Ampak ko te vidim,

vse skrbi izginejo.

Te male ročice

polepšajo mi dan.

Čeprav ob kosu kruha

sediva za mizo,

tvoj nasmeh pomeni

več kot vse.

In rada bi ti dala vse,

da ne bi trpel.

Ah, saj še ne veš,

kaj je trpljenje.

A ko boš odrasel,

kos kruha

ne bo več dovolj.

Anonimna