Nekatere stvari ne izginejo samo nehajo trajati
Nekega jutra nihče ni zaprl vrat prehitro
Na mizi dve skodelici različno hladni
Postelja z nedolžno sredino
Ura na steni ki kaže različen čas
Ti čakaš konec dneva
Jaz pa razlago
Odprto okno in zrak ki samo kroži
Pred vrati čevlji ki gledajo vsak v svojo smer
Motila sva se v tem da kar ostaja mirno
Ostaja za vedno
Motila sva se pri navadah
Kako se odloži ključe
Kako dolgo voda teče preden se segreje
Kako dolgo puščava luči prižgane
Kako se stvari ponavljajo
In še vedno znane delujejo
Vse se je zdelo pravilno
Da bi opazila kdaj se je toplota
Začela meriti in ne čutiti
Ni počilo
Le roke so se nekega dne
Nehale same iskati
Kako hitro se izgubimo v stvareh, ki niso pomembne, pozabimo pa na malenkosti, ki bi jih morali vedno znova opaziti.
Lepo zapisano:)
Hvala, Nina, veseli me, da ti je pesem všeč.
Lepo bodi.
Tudi sami smo v nagibu, da se opredmetimo ...
Ali misliš, da je tisti "Nič" potreben ...? Meni se zdi, da razvodeni uvod v zaključek.
Milan Ž. - Jošt Š.
Lepo izpovedno stanje, ko ostajajo prostori osamljeni.
Pted vrati --->pa je škratek
Objem, Marija
Milan, lahko zbrišem ta verz, pesem zaradi tega nič ne izgubi.
lpb
Mislil sem, da bi bilo dovolj, ča izpustiš samo "Nič". Sama razmisli.
Milan Ž. - Jošt Š.
"pred" sem popravil
Aha, še bolje.
Hvala za namig in popravilo škrata.
In tudi nenehnost se nekoč nekje odloži ... Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: branka
- 20. 01. 2026 ob 07:18
- Prebrano 246 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 79.34