In

Strela,

Zopet sveti,

Grom v gozdu,

ko drevo se podre.

Skozi zelenje odmeva,

Mogočni spev šume prepeva.

Vlažna tišina celuloze,

le don smole, ki kaplja v mah.

Kaplje dežja, ki polzijo po lubju v noči.

Smreka brez ust, njeni kriki brez glasu,

Razpolovljena, razklana, v joku brez pomoči,

Ko tako tiho človek v krošnji cementa trpeče leži,

Ko z zašitim goltancom spregovori, zakaj takrat ni človečnosti?

Vsi ustreljeni z lovčevo kroglo, pljuča polna krvi, srce, ki komaj še tli.

V temni noči, ujeti v Jupitrovi veliki rdeči pegi,

Ujeti v tornadu, kjer tisti, ki so premožni niso bogati,

Svojo dušo polnijo z mrtvo stisnjeno celulozo ubogih dreves,

Ko se prebudiš, s smolo pokrit , letnice tvojih kosti, časa več ni.

Vedno se vračamo z mislimi na travnik, kjer za sonce se ni bilo treba boriti,

Pod svobodnim soncem v zeleni oazi polni rek modrih safirjev, veter nosil smeh,

Sedaj stojimo pred koncem, koncem sanj, ki jih večno lovimo,  brez sanj je vse le meh.

Človek čigar misli mislijo same,

Boli, a se vidi le v odsevu oči,

Umikamo oči očem, zamižimo,

Čeprav vsi enaki, nas je sram.

Smreka brez ust, gozd vekom vekov krvav.

Erazem Skuk