Ah, te tvoje večne sodbe
kaj bi morala, kako!
Nisi več del moje zgodbe,
veš, po tvoje več ne bo.

Ah, ti nauki in očitki
ki jih dajejo ljudje!
Z mano niso v moji bitki,
naj presojajo drugje.

Ah, to sivkasto življenje,
kam je skrilo barvice?
Kdaj uvelo je cvetenje,
kdaj zbledele mavrice?

Ah, skeleča bolečina,
kot da v meni vse gori!
Peče, žge kot opeklina,
pa nikdar ne dogori.

Ah, da vsa ta moja žalost
bi odšla neznano kam!
Da spet najdem svojo radost -
ti pa pojdi daleč, sam. 

Katarina Ambrož