Bil sem lačen svetlobe in poti.
Sam sem hodil skozi temne krošnje.
Na koncu piše: naprej le v dvoje.
Tega ni bilo v mojih zgodbah.

Otroštvo je bilo gozd brez meja,
vsak korak upor, vsaka rana znak,
da je treba višje, dlje, brez vprašanj,
z zobmi v blatu in očmi v zvezdah.
Svetloba ni bila dana, bila je plen,
nekaj, kar se z voljo vzame,
s tihim prepričanjem,
da je moč dovolj.
Da je samota pogum.
Bil sem lačen svetlobe in poti.

Vleklo me je naprej, stran od hiš,
od glasov, ki bi lahko zadržali korak.
Bežal sem, plezal, si izmišljal junake,
si sposojal mišice in pogum.
Tarzan ni imel spremljevalcev,
le liano, džunglo in zrak.
Tudi jaz sem verjel,
da bližina spremljevalcev oslabi,
da lahko trdno vez upočasni.
Sam sem hodil skozi temne krošnje.

Potem so ovire dobile obraze,
imena, težo resničnosti.
Niso več padale na tla z udarcem,
ampak so stale in čakale.
Na koncu ni bilo več pošasti,
le tabla, tiha in birokratsko natančna,
brez mitov, brez razlage.
Suhoparna pravila brez sovraštva,
a tudi brez usmiljenja.
Na koncu piše: naprej le v dvoje.

Zdaj stojim in gledam nazaj,
kam naj se obrnem, koga naj pokličem?
Ves čas sem se učil oditi,
nikoli iskati družbe ali ostati.
Hotel sem biti vedno sam,
nepolovičen, neodvisen.
A pot se tukaj ne pusti več prevarati,
ne sprejme poguma brez odnosa.
Junaki v knigah o tem molčijo.
Tega ni bilo v mojih zgodbah.

Tomaž Jevšenak