Spet si prinesel tišino-

ne sunkovito,

 kot zna le tvoj glas,

počasi.

Brez slovesa,

pustil vrata si odprta.

V meni ostane sled,

ne rana,

nekaj, kar se ponoči oglaša.

Ostala sem sama,

proti vsem vetrom.

Dvom-

kot voda,

ki vztraja nad kamnom.

Besede-

se v meni premikajo,

ne najdejo miru.

Nekje med vdihom in izdihom

se vprašanje ne izreče,

samo obstane:

Komu pripada toplina,

ki skrivno objema moje telo?

Nina Babič