“On bo moja največja ljubezen ali najhujši heartbreak,”

sem ugotovila po najinem prvem srečanju.

Nekaj minut s teboj in vedela sem,

da sem zaljubljena do ušes,

da čutim iskrice in povezavo,

ki je redka, unikatna,

kot roža planika pod vrhom Triglava.

Ugledaš jo, če si pozoren,

vendar ne vedno in ne kar tako.

Mora biti pravi letni čas, sonce mora sijati na prav poseben dan.

Prej mora deževati in zemlja mora roditi,

da lahko vzklije droben cvet in se razkrije. 

Prav tako moraš gledati, a ne iskati.

Bolj kot iščeš, manj planik vidiš in zato samo plevel.

Pa saj so tudi druge rož’ce lepe, 

mogoče celo bolj.

Bolj barvite, živahne, zgovorne,

ne takšne kot planika, 

siva, tiha, skrita tam dol,

pod skalo, kjer išče žarek življenja

žarek sonca in kapljico dežja, skrita pod ostanki snega z ledenika.

Moraš si želeti, jo videt, ugledat.

Ker to je posebna roža,

ne za vsakogar.

Mnogi bi jo opisali kot dolgočasno, neposebno, bledo rastlino,

ampak ti ljudje ne vidijo, da ona kljubuje kruti naravi, se upira višini in mrazu, da trpi, pa še vseeno cveti.

Da je obsojena na poraz, ampak ona se bori in raste, kot da ni res.

Ker ona je ustvarjena za to, blesteti začne, ko drugi odnehajo.

Tudi jaz sem takšna, kot planikin cvet.

Upam, da bo tudi on videl to, da bo v meni videl cvet.

Da bo v meni videl lepoto, ki je drugi ne.

Drugi vidijo sivo rožo,

a on bo videl cvet zvezde blestet.

Če v meni bo videl planiko, bo moja največja ljubezen zasijala.

Če v meni videl bo plevel, samo navaden siv cvet, bo to moj najhujši heartbreak …

nekje nekdo