V predstavi utrujen,

na smrt utrujen

od neprestanega loščenja

svoje vloge, svoje podobe

odlagaš trpek konec.

Odlagaš ga kot počen lonec,

poln sranja.

Saj skušaš.

Povsem šušmarsko.

Nase vzeti tisti konec

kot rahlo počen lonec,

ki izpušča zgolj

živo esenco,

zadrži pa vse uležanine -

usedline, s katerimi

se ne da leteti,

niti kot kaplje drseti.

Usedline, obornine,

ki gnijejo počasi,

ogabno smrdijo,

in v rane strup

cedijo.

Poskušaš.

Spoznaš, da zmoreš.

Vzeti nase tisti konec,

a še zdaleč ne kot

počen -

temveč kot razbiti

lonec.

fionapanmor