Iluzija
Moja pot zavije tja,
kjer sledi izgubljajo ime.
Hodim za senco,
ki obljublja smer,
ne opazim,
da tla postajajo mehka.
Vse je tiho,
kot ura brez kazalcev,
noč se zadržuje na robu,
ne želi se preliti v dan.
Vse je objeto,
kot jutranji sij-
popolno.
Čutim svetlobo,
razprši se izza zaves.
Prebujam se v jutro,
ostajam v odsevu,
začutim,
kako noč izgublja svojo moč.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Nina Babič
- 18. 01. 2026 ob 07:59
- Prebrano 110 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 32.46
