Besede-

kot prevečkrat slišana pesem.

Isti ritem,

znane rime,

dvomi v meni-

kot pokvarjen refren,

ponavljajo se

spet in spet …

Enak ton,

poznan dotik.

“Tokrat bo drugače.”,

praviš-

in jaz verjamem.

A največ pove mi

tišina v preglasni noči.

Obljube brez konca,

brez sidra,

brez dna …

Zgrnejo se name,

dušna nevihta

nad mano vihra.

Praviš,

da tvoja tišina je glasna,

duša hladna …

A jaz sem tista,

ki čaka v tišini,

skrita-

v neizgovorjeni sivini.

Nina Babič