Utrujen, doumel sem večnost časa
in skrivnosti tvojega telesa,
komaj še gol, strast v glasu skrivam
tebi vračam le žvenket drobiža.

Želel sem si najlepše rože,
za grm poln trnja sem nabrusil stare nože,
še ti bi z mene trgala ostanke kože,
ljubiti en cvet se zdi mi
kakor ruska je ruleta.

Zdaj kocke mečem z zaprtimi očmi,
kupujem srečo na črno pri krupjeju,
srce se smeje mi, čeprav zna šteti le do tri,
in blefer ljubezni sem kot stari hazarderji.

Če zadene rdeče, te na ples odpeljem,
če črno – naj pade zadnji še obesek,
življenje me žgečka, preveč, ko tvegam,
saj brez ene krogle igra nima čara, teže.

Tomaž Jevšenak