
Kdo sem jaz, da me ljubiš?
Kdo sem jaz, da Ti si moj brat?
Kdo sem jaz, da Ti mi obljubiš,
da enkrat pri Tebi bom svat?
Ali ne vidiš, da jaz sem le prah,
ki spet se v zemljo povrne?
Ali ne vidiš, da v meni je strah
in moje misli so črne?
Kdo pa si Ti, ki zmoreš ljubiti,
ta minljivi prah, ta pepel?
Kdo si Ti, ki želiš me rešiti,
da s Tabo bi večno živel?
Ali ne vidiš, da sem le slabič,
da v srcu duši me zamera?
Ali ne vidiš, da sam nisem nič,
da majhna moja je vera?
Kdo sem sploh jaz? In kdo Ti,
ki kličeš in čakaš in vabiš?
Ko sam sem in drugega ni,
me Ti nikdar ne pozabiš.
Odgovor leži v tišini srca,
odgovor, brez vsakih besed:
Jaz sem le človek, ki išče Boga
in Ti si ta Bog. Usmiljen in svet!
S predstavo/prepričanjem o majhnosti človeka napram Bogu si odrekaš samo tebi lastno božansko iskro.
Sama jo izpričuješ (tudi) s svojo poezijo. Tvoja ustvarjalnost in veličina sta brezmejni.
Sam sem preizprašal prepričanje o svoji majhnosti in nemoči in ga zavrgel. Služilo je le temu, da sem bil ujet v vzorec žrtve.
Lp, Lynx
Zapitanost usvemu. Tko sam Ja, Bog ili samoca. Pitanje je sad.
Dopadami se ! Felix.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Katarina Ambrož
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!