Žarka svetloba pade – se slika,

izrisuje po obči pravici,

očetnjávi – okovana
na pridušene
krike,
poke,
zevajoče brazde.

Ko dan stopi na prižnico,

pade na vest spoznanje,

da so okoliški gozdovi v večji meri v lastništvu erárjev.

Smrdljiv loj se izteka v kotanje za gojene,
lepo okožene

svinje,

teleta.

Obraz – razvezan v zvedav nasmeh,
se kakor hlad zareže
v razpoke,
snetje,
zloženo snopje
ivja,
kupe napihanega snega.

Ostaja v zavetju - kjer se kupiči v zamete.

Poglede v predmestju severnik stresa z vej.

Iz okoliških gričev se sliši sproščeno gostoletenje vaških otrok.

Dnína časa se često razkroji v dobo
prositi, prositi.

Kmet zaide v pojato in si pri tem sveti z leščerbo.

Opasa si čepur – in da koso na ramo.

Dnevi,
tedni,
meseci – se na mlàč mlejejo in
lezejo,
podorujejo
v leta.

Jernej Jager