Tvoje ustnice drsijo tik ob mojih.
Še preden se jih dotaknem,
me že opeče vročica- tvojega diha.

Najini telesi se zlepita v ritem,
znoj se pomeša s parfumi,
ko tvoji boki brusijo moje stegno,
kot da bi iskali iskro,
ki bi naju sežgala do konca.

Vsak tvoj gib je vabilo:
zaznamovan z obljubo,
da bo ples postal nekaj več.
Ko me pritisneš k sebi,
čutim tvojo tresočo napetost,
skrito v mednožju,
v vročini,
ki jo obleka komaj še skriva.

Moj šepet polzi v tvoje uho,
a besede niso več besede,
so ugrizi,
so slina,
so jezik,
ki želi v tvojega.

Rumba je prostor brez sramu,
kjer boki govorijo resnico,
kjer noge odprejo poti,
ki jih z rokami zagrabim,
in kjer se glasba konča šele takrat,
ko se najini telesi zlijeta v isto gibanje,
golo, sopihajoče,
dokler ne padeva skupaj
kot dve natrgani struni,
ki sta še zadnjič zazveneli.

Nuša Ilovar