20251024
Koliko prejšnjih življenj
prenese ta trenutek, ta hip
ko te osamljenost
vrtinči kot škrlatni zlatnik
v oblaku jesenskega listja -
iztrgan
iz narativa prednikov:
služiti, lužiti, si zaslužiti.
Otrok
te sidra v valovjih minevanja,
tvoje svetlo sidro
v svetostih življenja-
tudi, in zlasti, tedaj
ko prihrumi vetrovje
ostrih bolečin,
vetrovje,
ki ti brez milosti
cefra jadra,
ti puli krila,
te vleče, skeleče,
v temni vrtinec
obupa –
a ne more izdreti
tega svetega sidra
iz valovanj svetlobe.
In nič, prav nič,
ne more dopustiti,
da te narativ prednikov -
služiti, lužiti, si zaslužiti -
nagači v obrednega
sledilca..
"a ne more izdreti
tega svetega sidra
iz valovanj svetlobe."
Kot da obstaja upanje, se kaže svetloba, vendar je še vedno ujet
v lastnih notranjih vezeh.
moj otrok, ki me sidra v svetlobo/up prihodnosti *-*
Čestitke k pesmi tudi z moje strani,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: fionapanmor
- 13. 01. 2026 ob 12:40
- Prebrano 217 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 24.95