Tvoj genij je džin v flaši

Jim Bima. Ko se tvoje roke 

podrgnejo ob steklo, zagrabijo

in že steče ogenj po grlu. Takrat

ti džin zabrusi, da ti je že izpolnil 

dve želji. Prva želja: ko si še vekal v zibki

je razpršil dodatne fotone svetlobe in zvezdni prah

v morfogenetsko polje okoli tebe, tako

da so se tvoja nevronska vezja za

zmeraj ojačala. Zato vidiš skozi 

ljudi kot čez povoščen pergament,

ki ga narahlo žgeš od spodaj s 

plamenom sveče, da se razkrijejo

skrivni pomeni izpisani z limoninim

sokom. Druga želja: pri sedemnajstih letih

si postal ljubimec znane kurtizane Oboe Eroica,

ki te je vpeljala v greha vredne orgazmične svetove ljubljenja. Tretja želja: zaželiš si

umreti naravne smrti v ledenem igluju toplo pokrit 

s kožuhi in gledati v sukljajoče se plamene

gorečega ognja, medtem, ko se bo na neskončnih

platah vrtela božanska glasba - najvišje, najsvetejše in najlepše, kar premore svet.

Nisi prepričan, če morda ni čas zrel že zdaj. 

Džin ti pravi: "Odloči se!"

Njen genij je skrit v božjih ovčicah, ki nedolžno skakljajo po nebu in kuštravo preskakujejo

puhkaste oblačke. Ko želi nežnost preliti iz oči v besede, samo poboža to mehko dlako ovčic in že jo zasrbijo prsti, da zapišejo dragocene misli. Srce trepeta in da njene besede niso premile in premehke, ponudi iztegnjeno dlan, na kateri se lesketajo zrnca soli, s katerimi privabi mogočne muflone z zlatim runom. Medtem, ko oblizujejo sol z njenih dehtečih dlani, pritečejo kapljice krvi in kapljajo kot žlahtna poezija na zemljo navadnih smrtnikov. Lepota, moč, intuicija, plemenitost zabrnijo v melodiji njenih besedil.

Od olajšanja se flikne na roza oblaček in užitkarsko sreba leden Baileys s kockami ledu v širokem kozarcu. Življenje je lepo, si misli. Ko bi le prišel gospod Pravi naokoli.

Njegov genij je starodavna sova s prodornimi očmi in vso modrostjo tega sveta, ki jo drži v starinski knjigi pod perutjo. Sova čemi v duplu orjaškega hrasta, ki raste v magičnem pragozdu. Kadar si on zaželi inspiracije, prinese sovi medu, oreščkov in malih mišk. Žrtve za modrost morajo biti. Takrat si sova s kljunom izpuli najdaljše pero in mu ga med hukanjem vrže pred noge. On pograbi pero, odpre zvezek in v soju zvezd in zaveznice Lune piše vso dolgo noč, stihe polne upanja, ljubezni, ganljivih zgodb in neverjetne krasote. V štamperle si nataka slastnega domačega orehovčka, zavzdihne in reče:"Nocoj sem prekosil samega sebe. Le norci in modreci resnično poznamo ta občutek. "

Moj genij je v morski deklici. Ko si zaželim pravega navdiha, splavam k njej in se vzhičeno podrgnem ob njene luminiscentne luske. Tako njena pesem, postane moja pesem, ki začara ne samo mornarje, temveč tudi ostale ljudi na ladjah življenja. Tisti, ki prisluhnejo magičnim napevom morskih deklic, se toliko časa stegujejo in nagibajo čez krov, da od omame omahnejo v peneče se morje in se utopijo v presenetljivih zasukih dobre poezije. Jaz, mokra in slana v topli noči z lesenega čolnička pomaham morski deklici in odpijam slastne požirke terana iz temne flaše Osti Jarej.

Kamena Strela