Vrtna zemlja z žužki prepojena
ni zime več, ki bi jim pristrigla krila,
hrana vedno bolj je zastrupljena,
zapravljena vsa naša so življenja.

Bogataši ladje so zgradili,
na skrivaj so dom si drug iskali
nas so tukaj na planetu zapustili
za njih igrišče – le peskovnik – je postalo.

Ko gor pogledam v oblake temne
ne vidim več nobene zvezde,
ki bi predrla te pokrove;
ni več dežja, da bi se napojile reke.

Krivi smo vsi ki tu živimo
in za planet nič dobrega več ne storimo.
Nas žene le pohlep, ne vidimo več
kaj prihodnost nam obeta.

Kranjcem vremena bodo se zjasnila,
a kaj, ko planeta več ne bo pod njim.
Dinozavri drugi bodo tukaj spali,
za nas pa zgodba naša bo (je) končana.

Tomaž Jevšenak