V mislih
ti neštetokrat
govorim.

In  pišem
pismo, ki ga
nikoli ne
oddam.

Govoriš o
solidarnosti
In upanju,
a neznancu
zaloputneš vrata
pred nosom.

Govoriš o lažeh
mogotcev,
a sam pretrgaš
obljubo že ......

Govoriš o milosti
a me neusmiljeno
raztrgaš in ponudiš
kot predjed naveličano
razigranim na
kulturni pojedini.

Boriš se proti
oligarhom, a
postajaš isti
kot oni.

Smešiš hudiče
v kravatah a se
smejiš nevrozi
Bude v
predmestju.

In svet se vrti
dalje.

Se bo kdo
kdaj spomnil,
malega človeka,
ki je želel spremeniti
svet na svoj
žalosten način -
na bolje?

Zdi se, da je
tako varneje -
cel svet poln
ust o odprtosti
in zaupanju,
ki zletijo stran
kot preplašena
jata golobov
takoj, ko se jim
približaš.

To ni moj
krik obsojanja.

Je le znak,
da je črtovje
popisano z rdečo.

In tebi za to
ni mar.

En Ris