
Govori z majhnimi dejanji,
z vzporednim korakom,
z dlanjo, ki se ne umakne,
ko zadrhti zrak.
Pod različnimi oblačili,
v srčikah trenutkov,
ostane, ko bi bilo lažje
zaloputniti vrata.
Je odločitev ob zori,
ko nihče ne gleda
in pustolovsko potovanje
brez zagotovil.
Ne išče zase udobja slave,
le mir, ki drži skupaj razpoke
in svet ostaja zaradi njega
za odtenek bolj cel.
Ob koncu dneva si sezuje čevlje
in prizna, da ga je bilo ves čas strah.
Tako je:
...ostane, ko bi bilo lažje
zaloputniti vrata.
Lepa!
M
... in svet ostaja zaradi njega bolj cel.
Lepa.
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: Ronja
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!