Veselim se produkta mraza,

medtem ko si grejem dlani.

Na topli koži ta hitro mine.

A ko sva sama, se razžira v kosti.

Padava kot erozija s hribov,

kot zadeta ptica,

kot toča.

Sva črni luknji,

ki goltava zvezde.

Puzzli,

na katere tolčeva z dlanmi.

Spadava pred prag kot sneg z obutve,

ki ga zgodnje jutro zaledeni.

V nama je mraz,

ki nama sodi.

Le kam izgine ves ta najin metež?

Tina Pegan