
Mrak neslišno
riše sence,
mirno stopa v čas
korak,
v škrlat oblači
se nebo,
roke dvigajo se
v zrak.
Človek,
stisni pest
v
pozdrav,
naj se sliši tvoja misel,
ko
pregnan si
tu obstal.
Ni uslišal
svet teh
prošenj,
ni prisluhnil
bedi let.
‘’Čemu vztrajat’?’’
‘’V kaj verjet’?’’
Da stopil
bo mrzli led.
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: Anabea
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!