Vsak s seboj nosi neka bremena.
V vsakemu žari nekaj plamena.
Smo pastirji velike črede,
ki z leti, z nami, divje reke prebrede.

Smo kot viharniki na vrhu hriba,
vsak se v vetru oklepa svojega križa.
Nekoč smo bili neustrašni raziskovalci,
sedaj pa smo le še prestrašeni opazovalci.

A pod pepelom še tli iskra tiha,
čeprav jo dvomi vsak dan znova zadušijo.
V razpokah srca, kjer svetloba diha,
se skrivajo poti, ki jih redki slišijo.

Morda še nismo povsem izgubili smeri,
le naučili smo se hoditi bolj počasi.
Čeprav nas strah včasih vase zapre,
plamen ostaja — dokler ga kdo ne zatre.

Tomaž Jevšenak