Pred vrati stoji leto
kot neznanec z novim plaščem.
Ne grozi,
a tudi ne obljublja.
Samo čaka,
da mu odprem.

Za mano je 2025—
leto, ki mi je prilegalo
kot koža.
Že januarja sem vedela:
ta bo govorila moj jezik,
hodila v mojem koraku,
mi vračala ime,
kadar sem ga skoraj izgubila.

Zdaj ga zlagam v spomine
kot poletna oblačila:
še topla,
še dišeča po soncu,
a že neuporabna
za prihajajoči mraz.

Ta zoprni občutek—
ni strah.
Je teža krone,
ko jo moraš sneti
in predati naprej.
Je postaja,
kjer vlak ne zamuja,
jaz pa bi še ostala na peronu.

Čutim, kako se sreča
počasi odlepi od dneva,
ne jezno,
bolj kot plima,
ki ve, da se mora umakniti,
četudi je morje še vedno isto.

2026 me gleda
brez obraznih potez.
Bela stran,
ki ni kruta,
le tiha.
In prav ta tišina
me spravlja ob živce.

Ker vem,
kako je,
ko leto drži zate.
In vem,
da takšna zavezništva
ne trajajo večno—
le dovolj dolgo,
da jih pogrešaš,
še preden zares odidejo.

Nuša Ilovar