s pisanimi krošnjami jeseni,
se veter obrača počasneje.
Reke nosijo besede na prodišče,
ceste se z bosimi nogami
odtisnejo v tirnice kometov.
Midva pa ob jutrih hodiva čez nastale razdalje
horizonte sestavljat v polnočne labirinte,
s soljo teles orat njive v prebujeno prst,
mlade trave barvat v dvojino.
In je zemlja nebo.
Na srčno kožo napisana pesem.

Barbara Žvirc