Vsak s seboj nosi neka bremena.
V vsakemu še žari nekaj plamena.
Smo kot viharniki na vrhu hriba.
Sedaj se z umikom strinjamo.

Vsak korak nosi neko težo,
nevidni tovor se zna z leti okrepiti.
V očeh drugih ga redko kdo prepozna,
a v prsih utripa kot nemiren spomin.
Nismo prazni, tudi ko se tako zdi,
nekaj v nas kljubuje utrujenosti dni.
Včasih gori jasno, včasih le še tli,
a brez tega bi se razkrojili v prah.
Med sencami in voljo obstaja ravnotežje:
Vsak s seboj nosi neka bremena.

Čreda ni le množica, je skupni korak,
je ritem let, ki nas hkrati ločuje in veže.
Reke niso vedno zunaj nas,
včasih derejo prav skozi notranjost.
Učimo se prehodov brez zemljevidov,
preznojeni od dvomov, utrjeni od časa.
Drug drugega spremljamo bolj z navado
kot z resničnim razumevanjem poti.
Pa vendar nekaj ostaja skupno vsem:
V vsakemu še žari nekaj plamena.

Na vrhovih piha veter spoznanja,
tam ni zavetja in ni izgovorov.
Vsak stoji sam, čeprav so drugi blizu,
in teža simbolov pritiska na ramena.
Križi niso vedno vidni,
a jih veter razkriva v drži telesa.
Pogum ni več krik, temveč vztrajanje,
tiho kljubovanje nebu nad seboj.
In ko pogledamo navzdol, spoznamo:
Smo kot viharniki na vrhu hriba.

Nekoč smo svet merili s koraki,
ne z varnimi razdaljami.
Vprašanja so bila širša od strahu,
meje pa le povabilo naprej.
Danes raje štejemo posledice,
kot da bi tvegali v neznano smer.
Opazujemo, razlagamo, čakamo,
kot da življenje mine samo od sebe.
In v tem tihem umiku priznamo:
Sedaj se z umikom strinjamo.

Tomaž Jevšenak